Blog

Ultra 500 - Damjan slivečka

Neimenovano 11

Na pot sem se odpravil ob štirih zjutraj, tako sem imel nekaj več spanca, ki sem ga potreboval za

naslednjo noč. Prijetne temperature so me spremljale celotno traso, ni bilo ne prevroče ne premrzlo.

Prvič sem se dlje ustavil pred mejnim prehodom Gederovci na kavi in sendviču. Na meji mi pravi

avstrijski vojak ok, ok…in sem nadaljeval mimo Radgone, Mureka, Strassa čez Radlpass. Na trenutke

15% vzpon je bil že kar naporen, na vrhu pa mi pomaha slovenska policija. Kontrola papirjev…v

Dravogradu nabava sendvičev in čez mejni prehod Vič, kjer pred mene skoči uniforma…HALT! Prijatelj

preveri kdo sem in mi da zeleno luč za vožnjo po Avstriji. Res urejene kolesarske steze in uvidevni

vozniki. Z voznikom kombija pred Dravogradom ne bom izgubljal besed. Nadaljujem južno od Celovca

po urejenih parkih in poteh do Vrbskega jezera in dalje do Faaker see…okrepčilo, pregled radarske

slike padavin in gasa proti Trbižu. Kolesarska pot od Trbiža proti Krajnski gori mi je že bila poznana

ampak tokrat se mi je zdel vzpon do slovenske meje neskončen. Odločim se, da naslednji postanek

naredim v Radovljici, kjer pojem hamburger ter napolnim bidone. Izgubim nekaj časa in energije

zaradi čudnih kolesarskih poti, garmin želi eno, jaz drugo….in naredim kompromis po glavni cesti.

Takšna vožnja je udobnejša in mogoče malo manj varna. Prižgem luči in že sem v Kranju, kjer moj

prijatelj garmin spet kljubuje in kaže čudno pot. Vzamem orientir letališče in na pamet po ulicah.

Začne deževati in do Kamnika me ornk opere. Pogledam na garmina….ne laže, 450 km je za mano,

tole bom še ja odvozil. Podmažem verigo in čez Tuhinjsko dolino proti Vranskemu. Vzpon čez Kozjak

mi pokaže, da sem že fajn zdelan in od tukaj dalje še ena sama borba. Pri fontani piva menjam dres in

podmažem rit, kar mi je malo olajšalo zadnji del poti.

Res lepa in zahtevna osebna preizkušnja, ki mi odpira vpogled v t.i. randonnuer način kolesarjenja.🙂











Triatlon Iron Man - Rado Sodin

210633701_779288229355413_9182470339275155338_n
210633696_779289619355274_4262317449507012110_n
210043486_779288386022064_6302089807442420261_n
210656391_779287289355507_4481034628012030209_n
210077249_779287299355506_888514725135758802_n
210102586_779287742688795_1081821665156010195_n
209408105_779287732688796_7334925938970220454_n
211682509_779289612688608_1388980775105213197_n
211933244_779289396021963_9056303890805123240_n

Prijatelj pravi, da so tople žemljice najboljše in pravi ima...Pa zapišem še svoj del za tiste izbrance, ki boste to brali, mogoče za dobro spanje... 


Po IM Zurich je nastala v meni mala praznina, iskreno lansko Corona leto in odpovedi tekmovanj so mi res šle na roko. Nato sem dolgo iskal nekaj dodatnega in z večjo dodano vrednostjo. IM Zurich me ni zapolnil popolno. Po prebiranju članka Redbulla spada Austria eXtreme Triathlon med sedem najtežjih triatlonov na svetu (https://www.redbull.com/.../haerteste-triathlons-der-welt... ), in zgodba se je začela vedno bolj vrteti, padale so misli, želje, pregledovanje zapisov, pa tudi dobro marketinško podporo imajo (https://www.youtube.com/watch?v=Wl7uCMPUllA), zato se je hitro našla želja le to nekega den naredit. Nato odlašanja, skrite želje, tako dolgo, da je bila prireditev v letu 2020 za leto 2021 razprodana. Seveda ni vrag, kjer je volja tam je pot napišem v decembru e-mail, da prosim da me obvestijo če bo kdo od že prijavljenih odpovedal registracijo. Hitro dobim odgovor, da je res nekdo zaradi poškodbe odpovedal registracijo, vplačam štartnino in dobim res Cool številko 4 in ugotovim, da sem edini iz Slovenije. Sedaj bodo treningi dobili pomen. Posledično začnem tudi s bolj intenzivnimi in dolgimi treningi, nekateri ko so me videli trikrat v enem dnevu na križih in anteni so si mislili, dečkotu je sneg zmrznil glavo ali kaj podobnega. Vendar ni bilo tako, vsak trening je imel poseben pomen/namen, 2 x antena, 3 x trije križi, Tek na Roglo in nazaj, S kolesom 2 x na Roglo, plavanje 6 km, 2x trije križi + 21 km teka, 50 km teka, s kolesom čez noč na Krk, 2x v Portorož in v Split (hvala drugi grupi), več dolgih raidov s KK Rogla (hvala Rogli), kot npr. na kavo v Sevnico, Franja,... itd. še so bili plani vendar je enostavno zmanjkalo časa, junij je bil tukaj. Pač se moreš pripraviti na željenih 18 ur obratovanja, posledično me kratki šprinti in tekme niso zanimale, mogoče bi si z njimi naredil celo več škode... meni se je izšlo, sezono sem zvozil brez poškodb, pa še kakšne dneve sem imel na off. Prijave pa nisem želel obešati na velik zvon oz. niti na malega ne, čeprav so vsi okoli mene vedeli, da se nekaj velikega kuha, vendar niso pričakovali da že tako hitro… Zaradi izčrpanosti atletov v zadnjem delu, ter nevarnosti padcev in poškodb v visokogorju je obvezna spremljava supporterja Aleš Kovač in Sebastijan Martic potrdita brez premisleka 🙂, zagotovo pa sta se kasneje še spraševala, kaj sta sploh potrdila 🙂. Ker je uradno lahko samo eden, ki mora s tabo priti tudi v cilj je to breme padlo na Aleš Kovača in ker sta le konjiška gamsa za nameček potrdita, da me bosta spremljala celotni trail – 44 km (če že pol pa seveda celega... :)). Le kakšen dober mesec pred štartom pa se izpovem še ostalim ožji grupi in takoj dobim popolno podporo, celo obljubo za spremljavo in ekipa se poveča. Na enkrat nas je bilo kar 10, od tega jaz in 4 supporterji (dodatno se pridružita Mojca Gorjup in Spomenka Vodopivec). Mesto glavnih navigatorjev sta prevzela Ferdo Krošl in Hitri Polž G.. Seveda, pa so bile še kakšne skrite želje s hrano, torta Jovita Kovač in Mojce Gorjup in juha stare kokoši moje drage Karina Kotnik sta mi šle super po grlu, sicer bolj ena kot druga 🙂. Vse ostalo, pažnja na otroke in spremljava e je pa padlo na Lidija Petrič. Torej Austria eXtrem Triathlon že po imenu pove, da presega standardnega, še sedaj dobim malo strahospoštovanja ko že samo slišim ime, ampak sedaj je za mano in je mnogo lažje. Ime eXtrem dobi zaradi izvenserijskega plavanja v mrzli vodi s rečnim tokom in sicer reki Muri (2km navzdol in 1,8 km navzgor), kolesarjenju 186 km z dodatkom 3.900 m.n.v. in spustom v višini 3.341 m.n.v. in tekom v hrib in v gore s dodatnimi +1.863 m.n.v in spusti -1.049 m.n.v. Prav tako pa je neserijski zaradi tega, ker je omejitev samo na 200 udeležencev. Do marca nas je bilo prijavljenih le še 82, po marcu odpoved več ni možna. Naj najprej omenim, da je bil edini cilj samo priti čez cilj in triatlon uspešno zaključiti, samo ostati ne nekje sredi poti. Spomladi sem imel pobožne želje, da bi bilo lepo če bi ga lahko zaključil še po svetlem, torej nekje okoli 22ure, po dodatnih analizah in preračunavanjih in upoštevanjem najrazličnejših vplivov sem hitro ugotovil, da to ne bo možno, zato je bil edini cilj sam CILJ. No in pride ta 26.6., sobota zgodaj zjutraj, štart se je začel ob 4:30 uri, pričetek plavanja v temi, obvezna uporaba neoprena, najprej dobrih 100 m navzgor, nato 2 km navzdol in nato še 1,7 km proti toku do cilja. Voda je bila zame največja neznanka in hkrati straho spoštovanje. Zaradi Corona leta so bili bazeni praktično za rekreativne plavalce celo zimo do marca praktično zaprti. Tako sem prvo plavanje naredil praktično spomladi, treningov ni bilo veliko, sem pa videl, da je moč v vodi še ostala, le hitrost plavanja je bila manjša, kar me je pomirilo. Pričakovana temperatura Mure je bila nekje 14 C, zaradi toplejših prejšnjih dveh tednov se je povzpela na 17C, kar je pomenilo bistveno olajšano plavanje, v vodi sem se odlično počutil. Torej 4:30 se znajdem v vodi, štart je točen, saj se je končni cut off na cilju točno ob polnoči, po začetni gužvi ob plavanju, se skupina hitro razpotegne. Plavati si moral čisto ob desnem bregu, za preboj prve boje zaradi toka reke moral iti še malo višje, da si ob prehodu na levo stran uspešno šel mimo boje, ter da te ni potegnalo nižje po reki. Po uspešnem prehodu in plavanju po reki navzdol po nekaj minutah ugotovim, da so me določeni, ki so bili na samem začetku za mano prehiteli, hitro tudi ugotovim zakaj in se pridružim drugi skupini, ki plava na sredini. Plavanje v vodi sem vseskozi nadzoroval, pustil sem, da so se drugi malo med sabo kloftali v vodi, jaz pa lepo mirno za njimi in pazil na moči za plavanje navzgor. Evo pridem do obrata, pogled iz vode, oh kje je šele most, blizu katerega je bil tudi cilj. Vendar gre, obrečna bregova moč toka umirita in plavanje navzgor mi je šlo dobro, pridem do cilja in sem že zunaj. Uspešno preživim največjo neznanko plavanje in iz mene pade kamen. Pogledam proti menjalnem prostoru, in vidim, da je še dosti kolesov v menjalnem prostoru, nič mi ni bilo jasno. Vprašam Aleša, da očitno nisem zaden, ter kolk je sploh ura? Hitro odgovori 5:45, ter da je bil šokiran, da sem prišel že iz vode že po 1:15, napovedan plan je bil 1:45. Seveda, zame tudi pozitiven šok, profitirali smo pol ure več. Ta novica mi je nabila energije do plafona. Komaj sem čakal, da se preoblečem in skočim na kolo. Evo poženem, čez prvo rdečo luč direktno na glavno cesto in gremo v akcijo. Pri del poti, nekje do Kolfacha mi je pisan na kožo, ravnina z majhnimi vzponi in spusti, na polno so delale ročke, hitrost je bil vseskozi čez 35 km/h ob nizkem pulzu, kar je seveda pomenilo, da sem se prebijal hitreje kot sem pa pričakoval. Pridem do prvega klanca Gaberl, ki leži na 1545 m, analiza iz Strave mi pove, da je povprečni naklon nekje 5%, torej manj od naše Rogle, kljub temu se ga lotil zelo kontrolirano. Nizek pulz in šparaj moč za zadnjega, ter za tek. Posledično sem imel čas napisati, kaj potrebujem na naslednjem postanku. Prvega lepo prebijem, v mislih sem že na naslednjih dveh, z zadnjim se niti nisem hotel ukvarjati. Kolesarjenje gre zelo dobro opravim z naslednjima vrhoma Hochegg (1.341 v.m.) in Kamersberg (1.100 v.m.). Pridem do zadnjega postanka pred Solkpassom, support team je sedaj v polni sestavi, pridružijo se še otroci, energija na vrhuncu, navijanje muzika…pristopi članica organizatorjev in pove, da imam najboljšo Support ekipo, ter da kaj takšnega še ni videla…evo poberem zadnje zaloge za na vrh in gremo v Solkpass na 1.790 v.m.. Zadnji vzpon je namenski in izločilni, da te skuri do konca, ne moreš ga naredi počasi in na izi, gre samo gor, in ti pobira vse preostale moči, v zadnjem delu se velikost naklona na momente naraste na 20%, zadnjih kilometri pa gredo nekje na povprečnih 13%. V čisto zadnjem delu sem želel biti čisto sam, sam in hrib, rabiš mi da zdelaš. Evo z zadnjimi močmi pridem do vrha, iztrošenost popolna. Sledi 20 km spusta, in komaj pridem k sebi do menjalnega prostora. Bike routa je najlepša kar sem jih od vozil. Ura je 14 in že sem v zadnjem menjalnem prostoru, vsaj 2 uri prej kot smo pričakovali, kar je todi support teamu povzročilo nekaj stresa 😊, hkrati pa nam da veselje, saj je časa več kot dost da pridemo do cilja. Opravimo slikanja, smeh, policaji nam odstopijo parkiranje avtov ob njihovem vozilu in pojejo na naše avsenike, ne verjameš če ne vidiš. V menjalnem prostoru me prehiti sotekmovalec, ki sem ga prehitel že ne vem kje v Solkpassu, le kam se mu tako mudi, saj ga čaka še 44 km? in vsaj 6 ur aktivnosti 😊. To so stvari, ki jih pač ne razumem, prideš delaš 16-18 ur in se ti mudi za vsako minuto, zakaj že. Za med prvih 10 profijev tako nismo, za ostala mesta je pa tako vseeno ali si 5 spredi, ali 5 zadaj, joj joj joj. Oddelaj lepo, vmes se poskušaj pa imeti kolikor se le da fajn. Poberemo stvari in pričnemo s tekom, ob sebi sedaj vsi 4 supporterji, da me hrabrijo celotni trail del. Hvala vam. Po cca. 5 km prvi večji hrbi, prehitimo ubežnika, nato nadaljujemo z normalnim tempom. Sonce pripeka na polno, nekaj še pojem in pijem. Vročina iz ceste in peska je bila zares ubijalska, sence ni, imel sem občutek da še bolj kot leta 2018 na Beogradskem maratonu, tempo teka začne padati, želodec sem mi obrača od sladkobe, jest več ne morem. V glavi sem imel samo, da se zopet ponavlja zadnji del Švice. Telo rabi hidrate, jem na silo, po pol banane. Vendar opažam, dohitel nas ni še nobeden, prehiteli pa smo že dva. Zavem se, da pogoji niso standardni, kuri čisto vse, praktično nihče več ne more. Nekje na koncu ravninskega dela (okoli 20 km), Aleš sprejme odločitev, da se nam pridruži na točki, od koder je obvezno potreben. Zame najboljša odločitev na tekmi, kar jih je lahko sprejel, preveč je na kocki in vsi dobro vemo, da njemu vročina najmanj ustreza, prav tako mora pazit še name v zadnjem gorskem delu. Gre pripravit skupni nahrbtnik zame in zanj, s tem sem v zadnjem delu nosil s seboj samo en bidon z vodo, kar mi je dodatno olajšalo delo. Mi nadaljujemo po vročini, zame bližnjic ni. Zapaše mi pivo, ker alkoholnega seveda ne smem, brezalkoholnega pa na pumpi ni, mi gre ekipa 7 km stran v trgovino po brezalkoholnega, to je pa bila druga najboljša odločitev. Enega spijem na mah, drugega in tretjega še kasneje, sladkoba in slabost v želodu hitro popustita, hkrati dobim še prepotrebno hidracijo, zopet pride moč. Pridemo do Silberkarklamma na 28 km, uradna točka od koder je obvezen supporter, stanje na točki malo kaotično, vsi ležijo, na desni strani na kapalno priklopljen tekač, ki ga nismo uspeli ujeti v zadnjih km (dečko je zaključil), po poti se nazaj vrača tekač, očitno je bil skurjen preveč, da bi opravil zadnjih 14 km in 900 v.m., (najverjetneje je odstopil). Gremo, pot nadaljujemo, vročina popusti in na ravnini tečem bolje kot pri 15 km, borbamo naprej. Pridemo, do zadnje točke, noge mažemo z magnezijem, vzamemo vse kar potrebujemo. In glej ga zlomka prihiti še majstor, ki smo ga danes že dvakrat prehiteli, ob njemu pa neumorna žena, očitna gorska tekačica. Imel sem občutek, da bi on rad končal, ona pa bi pregriznala drevo če bi bilo treba. Enostavno nebi bilo pošteno, da je danes pred mano, torej poženemo. Bacota začnejo grabiti krči, Mojca kolegialno gre zraven njega, čeprav je imela še največ proste energije od vseh. Ekipa se razide. Aleš spočit in z dolgimi nogami narekuje tempo, spodbujam ga naj ne popušča, če bo čas jih počakava na Sudwandhutte od koder bova imela pregled nad zadnjih in seveda najhujšim vzponom. Vzpon nad Sudwand Hutte je bil seveda spet namenski, lahko bi pot zaključili po cesti v cilju, ki je malo nižje in na cca. 42 km kot uradni maraton, ampak ne potrebno je iti še levo in okoli, v orng breg na kočo, da te ponovno skuri do konca. Prideva na kočo, z majhnim zaostankom nas dohiteva mlajša skupina, odločim se, da jih spustim mimo, počakava Spomenko naredimo skupno sliko in pogledamo situacijo kakšno je stanje na klancu. Majstor z ženo že prehiti Bacota in Mojca, mesta mu nisem želel prepustiti, zato nadaljujemo in po rahlem spustu še cca. 2 km do cilja, vmes dvakrat tečemo še po snegu, pazimo, da nas ne odnese. Zaslišimo zvonjenje, žvižge in navijanje, vemo, da nam je uspelo in lepo prispemo v cilj. Ura je pol devet, končni čas 16 ur in 7 minut, kar je 3,5 h pred zaključkom in 1,5 ure pred pobožnim ciljem, ter zadostuje za končno 20 mesto. Malo kasneje se nam pridružita še Baco in Mojca. Uvrstitev mi kot mesto ne pomeni kaj (5 mest gor ali dol, saj je vseeno), sem pa res želel biti pred tistim sotekmovalcem 😊. Pomembno je da sem Austria eXtrem triathlon obdelal in spravil pod streho, ter prišel v CILJ, ter da sem se pri tem imel res zelo fajn. Še enkrat hvala celotni Support Ekipi (Karina Kotnik, Aleš in Jovita Kovač, Mojca in Ferdo Krošel, Hitri polž G., Lidija Petrič, Spomenka Vodopivec in Sebastjan Martič), brez vas bi mi res bilo mnogo, mnogo težje. Bili ste res najboljši support team. Osebno sem dosegel svoj plafon, kaj več ne želim, želim le to vzdrževati. Družina je še vedno na prvem mestu, nato služba, ter prijatelji. Na pivo še vedno grem zelo rad. Tako kot je mi sedaj več kot ustreza in bo tudi vnaprej. Zaradi drugih obveznosti v letu 2022 ne bom imel časa se kaj podobnega lotiti, za leto 2023 pa verjetno še pade kak drugi po Evropi, sem hitro ugotovil, da jih je še kar nekaj zelo lepih. Ter še zaključek, nikoli ni idealno, nikol ni pravi čas, ter nikoli nisi tako pripravljen kot si želiš, izgovori, da bo drugo leto bolje, ter da boš imel več časa nimajo podlage, saj bo drugo leto enako, le da bo nekaj drugega zaradi česar ne boš mogel narediti tistega kar si želiš. Je tako kot je, če izkoristiš čas, trdo delaš in verjameš vase potem je potrebno izkoristiti vsako priložnost, ki se ti ponudi in poskusit srečo na terenu, meni se je ta priložnost ponudila v letošnjem letu in izkoristil sem jo.











diagonala kk rogla 2021 - by Damjan Slivečka

20210625_010327
20210625_084537
20210625_174915

Kdor želi kolesariti čez Slovenijo ima kar nekaj možnosti. To lahko stori samostojno, v enem kosu, v več dnevih ali v skupini. V Kolesarskem klubu Rogla smo Dan državnosti ter 30. obletnico samostojne Slovenije obeležili s kolesarjenjem po diagonali Slovenije od Hodoša do Portoroža. Gre za 355 kilometrov dolgo pot, katero je petnajst kolesarjev opravilo s ciljem, da vsi varno in zanesljivo končajo enega izmed osebnih podvigov v kolesarskem življenju. Med avanturo, imenovano Diagonala s KK Rogla 2021 je petnajst kolesarjev porabilo 2 rezervni zračnici, eno rezervno gumo, 52 sendvičev, 30 banan, 60 energijskih ploščic in okoli 130 litrov izotoničnega napitka. Pot se je začela na meji z Madžarsko, nadaljevala mimo Murske Sobote čez reko Muro do Ptuja. Po kratkem postanku je cesta vodila čez reko Dravo mimo Ptujske gore in Slov. Konjic do Stranic, kjer je kolesarje čakal zajtrk pri družini Gričnik. Sledili so krofi na Trojanah ter vijuganje po kolesarskih stezah v okolici Ljubljane. V Logatcu je sledil postanek s sendviči ter nadaljevanje kolesarjenja preko Postojne do Kozine. Sledila je hitra kava ter spust do Kopra in naprej po kolesarski Parencani do cilja. Da pa to niso bile vse dogodivščine na tej avanturi se lahko prepričaš sam, treniraš, kolesariš in se udeležiš Diagonale s KK Rogla naslednje leto.


Posebna zahvala podpori podjetij:


Šotori PETRE


G7 Gradbena trgovina










Kolesarjenje s Kk Rogla na morje 2021 - by Damjan Slivečka

morje2021
morje2021a

V soboto, 15.5.2021, se je 16 kolesarjev KK Rogla odločilo, da premagajo že tradicionalno pot od Slov. Konjic do Portoroža. Kolesarji v dveh skupinah z enakim ciljem, so na premagani poti doživeli kar nekaj dogodivščin, katere pa so se vse srečno končale z zaključkom v Portorožu. Na sami poti tako ni manjkalo predrtih zračnic, padcev, obravnave policije, pa tudi ne truda, znoja, dežja, sonca in smeha. Dan za kolesarje se je začel za prvo skupino ob peti ter za drugo skupino ob šesti uri zjutraj s pregledom opreme ter varnostnimi napotki. Pot je nato vodila preko Celja do Trojan, kjer so tradicionalni krofi in kava dali nekaj energije do naslednjega postanka v Logatcu. Dodatno okrepčilo sendvičev je pomenilo, da je pred kolesarji najtežji del poti do zadnjega postanka v Kozini. Najtežji del pomeni, da je bilo potrebno premagati vzpon čez t.i. Kačje ride pred Postojno ter valovito cesto do Črnega kala. Skupini sta se na poti srečali dvakrat, prvič pred Postojno ter drugič v Kopru. Po hitri regeneraciji v Kopru je za zaključek sledila vožnja po Parencani do Portoroža, kjer smo kolesarjenje po 235 km tudi zaključili. In še za vse radovedneže; prva skupina je kolesarila z načrtovano povprečno hitrostjo 26 km/h, druga skupina pa nekaj nad 32 km/h. Posebna pohvala puncam (Nataša, Diana, Katja) za trud in znoj na premagani poti ter Aniti in Evi za logistično podporo.










V 24 urah s kolesi do Splita - by David Voh

Split_start
plitvice
Split_cilj

Zanimivosti s poti:

485 prevoženih kilometrov

4320 metrov višinske razlike

Najvišja točka 815 metrov nadmorske višine

Povprečna temperatura 16,3 stopinje celzija

17 ur in 35 minut neto vožnje

Povprečje 28 kilometrov/uro

Maksimalna hitrost 74 kilometrov/uro

Skupaj dobrih 80000 porabljenih kalorij

Zaužitih 50 sendvičev

Popitih 120 kolesarskih bidonov

V začetku letošnjega koledarskega leta, ko smo brisali prah s koles in čakali na otvoritev kolesarske sezone, se je Andražu Mlakerju porodila divja zamisel. S kolesi v Split v enem dnevu. Dobro, s kolesi v Split že, sem pomislil. A v 24 urah? Zamisel resda nora, a še vedno ne toliko, da bi bila neizvedljiva. 


In prav to je tisto, kar imamo kolesarji radi. Prav iz tovrstnih izzivov se v nas prebudijo prvinski vzgibi, preko katerih se dokazujemo in premagujemo napore. Ni bilo treba dolgo čakati na prve izzivalce. Osem se nas je nabralo, ob zgoraj omenjenem še Mitja Leskovar, Tilen Korošec, Uroš Očko, Bruno Simčič, Boštjan Krajcar, Rado Sodin in David Voh. Vsi po vrsti iz Kolesarskega kluba Rogla, v katerem so letos poskrbeli za pravi razmah tega športa v naših krajih. Eva Slivečka, Tina Braček in Leon Cugmas so se prijazno ponudili za spremljevalce in tako je bila ekipa sestavljena. Tudi datuma nismo dolgo izbirali. Na majsko polno luno, smo bili enotni, na koledarju pa obkrožili 27. maj. Sledila je naporna kolesarska pomlad, v kateri smo nabirali prepotrebne kilometre z mislimi, usmerjenimi samo v eno smer – proti biseru srednje Dalmacije. Do konca maja so jih najbolj pridni nabrali pet tisoč. Split bo naš. V to smo verjeli vsi od prvega do zadnjega. Še nekaj logističnih sestankov je »padlo« vmes in zadnji četrtek v maju je bil pred vrati. A dan pred startom prvi šok – vreme je imelo z nami drugačne načrte, zato smo start prestavili v zgodnje ure petkovega jutra. Nekaj minut čez tretjo pa je končno šlo zares. Pot nas je peljala skozi Celje, Laško, Zidani Most, Sevnico, Krško in Brežice do mejnega prehoda Slovenska vas. Brez postanka kakor tudi brez težav. A sledile so ceste južnih sosedov, ki z nami le niso bile tako usmiljene kot domače. Kot bi želele sporočiti, da smo tu samo gostje. Sledili so počena napera, strgana pletenica za menjalnik, težave z mišicami in blažji padec. A smo bili pripravljeni tudi na to. S kakšnim postankom več, z zadostno rezervno opremo, odlično podporno ekipo in predvsem pregovorno pohorsko trmo smo prebrodili težave in se prek Karlovca, Slunja, Plitvic, Udbine, Gračaca, Knina in Sinja po 23 urah znašli tam, kamor smo v mislih zapeljali že mesece prej. A za razliko od njihovih cest so nam bili Hrvati naklonjeni. Številni vzkliki navdušenja in odobravanja, bučni aplavzi podpore, za zaključek pa še nenačrtovano avtomobilsko spremstvo dveh domačinov do splitske Rive. Obvezna penina na cilju, objemi in obrazi, ki so povedali več kot tisoč besed. A kot pravijo – dosežki, ki pridejo zlahka, nimajo prave vrednosti. In če je Andraž že začel, je bilo prav, da tudi zaključi. Za piko na i smo z njegove strani prejeli še spominske medalje. Riva je v preteklosti dočakala velike šampione, kot so bili Goran Ivanišević, košarkarji Jugoplastike ali srebrna hrvaška nogometna reprezentanca iz leta 2018. Tokrat je na nepozabno sobotno jutro dočakala tudi nas. In bili smo, verjeli ali ne, enako srečni.











RTG Virtualno kolesarjenje - by Milan ribič

žiče
oplotnica

Na RGT aplikaciji potekajo vsak ponedeljek virtualne dirke in 06. januarja sem se udeležil KONJIŠKE RUNDE. V toplih mesecih jo vozimo na prostem, v zimskem času se pa vozi VIRTUALNO. Za virtualno dirkanje se potrebuje pametni trenažer, prenosni računalnik, pametni telefon in monitor. Virtualna trasa je zelo podobna realni trasi prav tako pa je RGT aplikacija podobna aplikaciji ZWIFT, mi je pa všeč pri RGT ker prikazuje koliko km je še do cilja in po mojem mnenju ima bolj realne % naklonom klancem. lp











mangart tour s kolesarskim klubom rogla - by tilen ločnikaR duller

10.8.2020 Mangart tour s kolesarskim klubom Rogla. 


Slovenska klasika, kot jo imenujejo kolesarski zanesenjaki predstavlja resen vzdržljivostni podvig vsakega kolesarja. S kolesarskim klubom Rogla kolesarim že celo letošnje poletje, sedaj pa sem se odločil, da se udeležim prvega večjega dogodka. 

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili proti Kranjski Gori do jezera Jasna, kjer je bil naš začetek. 

Po uvodnih metrov se je pred nami že pojavil klanec proti prelazu Vršič. Ker je bil to šele začetek smo se ga lotili zlagoma, pa vendar smo bili najhitrejši na vrhu v slabi uri. 

Gre za lep klanec, svoj čar pa dodajo okoliške gore in znamenite tlakovane serpentine, ki vodijo na Vršič.

Po manjšem postanku smo se odpravili na drugi konec proti dolini reke Soče. Res zanimiv in precej dolg spust. V nadaljevanju nas je čakalo še nekaj razgibane poti, ter vznemirjenje pred vrhuncem naše poti vzpon na Mangartsko sedlo. Gre za 17 kilometrov dolg klanec z povprečnim naklonom 8%.

Ponekod lahko zasledimo, da je klanec dolg 21 kilometrov, kajti cesta se dviga že pred samim uradnim začetkov klanca v Logu pod Mangartom.

Tako je sledilo zame več kot ura in pol mučenja po prelepi alpski poti s številnimi naravnimi predori ter izjemnimi okoliškimi gorami na vrh Mangartskega sedla, na nadmorski višini 2055 metrov. Po malce večjem postanku pri koči na Mangartu je sledil spust in odhod na prelaz Predel v Italijo. Sledilo je še okoli 30 km poti mimo Trbiža nazaj proti Kranjski Gori, po urejeni kolesarski poti vse do našega izhodišča pri jezeru Jasna. Skupaj 110 prevoženih kilometrov za posladek pa še skok v jezero Jasna, ki je imelo prijetnih 15 stopinj?. Vreme nam je na žalost odpihnilo nov kolesarski podvig ta konec tedna, ko smo se nameravali odpraviti v Avstrijo na znamenito goro Grossglockner ali po slovesko Veliki Klek do nadmorske višine dobrih 2500 metrov. A vendar ta gora ostaja v letošnjem planu, tako da upajmo, da bo vreme naslednjič bolj naklonjeno nam kolesarjem.











Kolesarska Diagonala - by tilen ločnika duller

118652402_1163814337337640_2987728663087384225_n
118628528_1163814747337599_7199464277224808080_n

Kolesarska diagonala Hodoš-Portorož 


Prevoziti 360km s kolesom in to z povprečno hitrostjo 30km/h od skrajne severovzhodne točke Slovenije do skrajno jugozahodnega dela Slovenije meji na znanstveni fantastiki. 

Pa vendar vse več in več je uspešnih poizkusov kolesarjev, ki se podajajo na tako dolgo pot. 

V kolesarskem klubu Rogla smo si upali sprejeti takšen izziv in začeli svojo pot v nočnih urah ob mejnem prehodu z Madžarsko v kraju Hodoš. Ker gre za psihološko ogromen izziv, ponekod celo večji kot fizični? je bilo potrebno predvsem v nočnih urah pravilno razporediti moči. Ker sem imel ob sebi izkušene kolesarje je bilo vse skupaj lažje. In ta del poti je bil najlepši. 

Prazne ceste, kot da je vse tvoje. Med postanki pa tudi ni manjkalo smeha in veselja, sploh v Slovenjskih Konjicah, kjer smo se malo pohecali, da bi morali vmes iti še na Roglo, ker drugače nebomo naredili veliko.

Tako so ure in kilometri minevali, za kar na začetku nemorem trditi. Kljub vsemu se je v popoldanskem času začela poznati utrujenost, za kar je bila kriva tudi vročina in pa seveda notranjski klanci. Ob prihodu na zadnji postanek pa se je že začela čutiti manjša evforija, ob prihodu na obalo pa smo si že začeli podajati roke v znak zadovoljstva.

Sledila je še parada šampionov ob obali do Portoroža in pa seveda nazdravljanje ob pivu na portoroški obali. Skupaj 360km. Za hrano in pijačo je bilo ves čas poskrbljeno, za kar gre zahvala spremljevalni ekipi in njihovim šoferjem Ker smo med potjo srečali tudi fanta s sladkorno boleznijo tipa 1, smo tako naše kilometre podarili v dobrodelne namene.











EVERESTING - by Damjan Slivečka

120035480_2128383977294089_8471488215218465041_n
120009005_2128384020627418_5869482194645503904_n
120049123_2128384043960749_1650890374153788423_n
120064916_2128383947294092_7183302290828304119_n

Everesting, 

preprost v opisu, vendar eden težjih izzivov nasploh. Izbereš si hrib ter kolesariš gor in dol, dokler ne nabereš 8848 m višinske razlike, kar je enako višini gore Everest (https://everesting.cc/).

 Ideja se mi je porajala že kakšno leto, koštrunski opis Everestinga pa me je zvabil k akciji (Igor R. in Janez B.). Pri iskanju trase sem se odločil za domači hrib Roglo (kaj pa drugega), izbran termin pa se je izkazal za malo prepozen, saj so bile napovedane že dokaj hladne temperature. 

Prav tako me je čakala gosta megla, visoka vlažnost ter kratek dan. 


Aktivna priprava na izziv se je začela v začetku tedna, ko sem dal kolesarskim prijateljem slutiti, da se nekaj pripravlja. Tako sem preveril traso na spletni strani organizatorja izziva, pripravil opremo, naročil dodatno prehrano ter pregledal najpomembnejše- kolo TREK EMONDA.

V četrtek zvečer sem napovedal dogodek kolesarskim navdušencem, katerim se iskreno zahvaljujem za podporo. »Kamp« sem si postavil nekaj metrov pod vrhom Rogle v petek, 18. 9. 2020, ob 04.00 uri zjutraj. Na poti sem pregledal traso ter si označil nevarne odseke, saj sta megla in vlaga onemogočala hitre spuste. Za zajtrk sem pojedel jajca, katerim sem tik pred začetkom dodal skledo ovsenih kosmičev. Že prvi spust je dal vedeti, da bom prvotni plan moral prilagoditi.

Prvotno načrtovanim postankom sem dodal krajši postanek po vsakem izmed 21-tih ponovitev. Na vsaki ponovitvi sem premagal 6 km dolgo pot ter nekaj čez 400 m n.v. To se je izkazalo kot zelo dobra odločitev, saj je kombinacija vremenskih razmer, pogojev na cesti, menjavanja oblačil, priprave prehrane ter potrebnega počitka zahtevala dodaten čas. V temnem delu dneva mi je cesto osvetljevala svetilka SIGMA 300, ki se je izkazala že na prejšnjih podvigih. 

Po dveh urah samotnega kolesarjenja ter borbe z meglo in mrazom so se na cesti pojavili prvi vozniki, ki so odhajali na delo. Lepo je bilo začutiti utrip dneva ter dvigovanje megle v pasovih. Na delo je prišel tudi vzdrževalec ceste s traktorjem, katerega sem srečeval na poti do tretje ure popoldan. Me prav zanima, kaj si je mislil o kolesarju. Prvih pet ponovitev sem popil 4 male 500 ml bidone tekočine (kombinacija Carbonic in SiS) ter pojedel 3 manjše pred pripravljene sendviče z marmelado ter arašidovim maslom. Tako sem se izogibal energijskim gelom katere sem začel vključevati v prehrano šele pozno popoldan. Hrane med spusti nisem užival zaradi varnosti. Ob osmih zjutraj je GARMIN kazal slabih 2200 m premagane višinske razlike. Senzorja srčnega utripa nisem priključil, saj sem ugotovil, da je tako baterija računalnika GARMIN varčnejša, z leti pa sem se tudi naučil poslušati srce med obremenitvijo. Po izzivu je GARMIN kazal še zmeraj 57 % razpoložljivost baterije. V naslednjih ponovitvah sem si privoščil sendviče s pršutom ter ob 11.30 nekaj kosov pice, ki mi jo dostavita Gašper ter Mirjana. Nadaljujem z vožnjami ob bolj prijetnih temperaturah okoli 20 st., kar je že omogočalo hitrejše spuste. Po 10-tih ponovitvah ob 12.30 sem imel premaganih slabih 4400 m n.v. ter prevoženih 125 km. Na obratu me čaka Zlatko Š. ter kasneje še Rok S., katerima se nato izmenično v znak podpore pridružujejo tudi ostali kolesarski prijatelji. Uroš O., Uroš G. ter Tilen D.L. se mi pridružijo na kolesu ter odvrtijo nekaj vzponov.

V popoldanskem času pridejo zadevo podpret s Haribo bomboni in coca-colo tudi Gašper J., Davorin F. ter Diana z dodatno dozo trde hrane-šniclom. Kljub predvidenem tempu vzpona 10 km/h sem preračunal, da se bo izziv zavlekel vsaj do desete ure zvečer. Preverim stanje baterije na GARMINU ter stanje svetilke. Svetilko sem kasneje priklopil na zunanji polnilec. Na enem izmed zadnjih vzponov se srečam še z zadnjim avtobusom iz Rogle, kateri mi potrobi v pozdrav (Matej V.-Čoki). Pred 18-tim vzponom se ponovno oblečem v dolga oblačila, kar pa ne naredi spuste nič bolj prijazne. V bistvu ni bilo spusta, da si nebi čim prej želel, da se konča. Na koncu me presenetijo še družina ter Teo L. s spominsko majico v izdelavi KK Rogle. Zapisano je namenjeno vsem, ki so se spraševali, kaj počnem ter tistim kolesarjem, ki se motivirajo za podoben podvig. EVERESTING za rekreativce ni nemogoč, je pa treba nekaj trme ter odločenosti, da ga izpelješ. Glede na podatke omenjene spletne strani, ki je potrdila izziv sem postal 59. Slovenec, ki je opravil s kolesarskim EVERESTINGOM. Za kolesarske debate tako ostane še veliko občutkov ter izkušenj in pa nekaj statistike. Prevožena razdalja: 261 km, premagana n.v.: 9229 m, čas podviga: 18 ur in 26 min, povprečen naklon: 7 %, povprečna temperatura: 10 st. C, povprečna hitrost vzpenjanja: 10 km/h. Kdo je naslednji?