Prijatelj pravi, da so tople žemljice najboljše in pravi ima...Pa zapišem še svoj del za tiste izbrance, ki boste to brali, mogoče za dobro spanje... 

Po IM Zurich je nastala v meni mala praznina, iskreno lansko Corona leto in odpovedi tekmovanj so mi res šle na roko. Nato sem dolgo iskal nekaj dodatnega in z večjo dodano vrednostjo. IM Zurich me ni zapolnil popolno. Po prebiranju članka Redbulla spada Austria eXtreme Triathlon med sedem najtežjih triatlonov na svetu (https://www.redbull.com/.../haerteste-triathlons-der-welt... ), in zgodba se je začela vedno bolj vrteti, padale so misli, želje, pregledovanje zapisov, pa tudi dobro marketinško podporo imajo (https://www.youtube.com/watch?v=Wl7uCMPUllA), zato se je hitro našla želja le to nekega den naredit. Nato odlašanja, skrite želje, tako dolgo, da je bila prireditev v letu 2020 za leto 2021 razprodana. Seveda ni vrag, kjer je volja tam je pot napišem v decembru e-mail, da prosim da me obvestijo če bo kdo od že prijavljenih odpovedal registracijo. Hitro dobim odgovor, da je res nekdo zaradi poškodbe odpovedal registracijo, vplačam štartnino in dobim res Cool številko 4 in ugotovim, da sem edini iz Slovenije. Sedaj bodo treningi dobili pomen. Posledično začnem tudi s bolj intenzivnimi in dolgimi treningi, nekateri ko so me videli trikrat v enem dnevu na križih in anteni so si mislili, dečkotu je sneg zmrznil glavo ali kaj podobnega. Vendar ni bilo tako, vsak trening je imel poseben pomen/namen, 2 x antena, 3 x trije križi, Tek na Roglo in nazaj, S kolesom 2 x na Roglo, plavanje 6 km, 2x trije križi + 21 km teka, 50 km teka, s kolesom čez noč na Krk, 2x v Portorož in v Split (hvala drugi grupi), več dolgih raidov s KK Rogla (hvala Rogli), kot npr. na kavo v Sevnico, Franja,... itd. še so bili plani vendar je enostavno zmanjkalo časa, junij je bil tukaj. Pač se moreš pripraviti na željenih 18 ur obratovanja, posledično me kratki šprinti in tekme niso zanimale, mogoče bi si z njimi naredil celo več škode... meni se je izšlo, sezono sem zvozil brez poškodb, pa še kakšne dneve sem imel na off. Prijave pa nisem želel obešati na velik zvon oz. niti na malega ne, čeprav so vsi okoli mene vedeli, da se nekaj velikega kuha, vendar niso pričakovali da že tako hitro… Zaradi izčrpanosti atletov v zadnjem delu, ter nevarnosti padcev in poškodb v visokogorju je obvezna spremljava supporterja Aleš Kovač in Sebastijan Martic potrdita brez premisleka 🙂, zagotovo pa sta se kasneje še spraševala, kaj sta sploh potrdila 🙂. Ker je uradno lahko samo eden, ki mora s tabo priti tudi v cilj je to breme padlo na Aleš Kovača in ker sta le konjiška gamsa za nameček potrdita, da me bosta spremljala celotni trail – 44 km (če že pol pa seveda celega... :)). Le kakšen dober mesec pred štartom pa se izpovem še ostalim ožji grupi in takoj dobim popolno podporo, celo obljubo za spremljavo in ekipa se poveča. Na enkrat nas je bilo kar 10, od tega jaz in 4 supporterji (dodatno se pridružita Mojca Gorjup in Spomenka Vodopivec). Mesto glavnih navigatorjev sta prevzela Ferdo Krošl in Hitri Polž G.. Seveda, pa so bile še kakšne skrite želje s hrano, torta Jovita Kovač in Mojce Gorjup in juha stare kokoši moje drage Karina Kotnik sta mi šle super po grlu, sicer bolj ena kot druga 🙂. Vse ostalo, pažnja na otroke in spremljava e je pa padlo na Lidija Petrič. Torej Austria eXtrem Triathlon že po imenu pove, da presega standardnega, še sedaj dobim malo strahospoštovanja ko že samo slišim ime, ampak sedaj je za mano in je mnogo lažje. Ime eXtrem dobi zaradi izvenserijskega plavanja v mrzli vodi s rečnim tokom in sicer reki Muri (2km navzdol in 1,8 km navzgor), kolesarjenju 186 km z dodatkom 3.900 m.n.v. in spustom v višini 3.341 m.n.v. in tekom v hrib in v gore s dodatnimi +1.863 m.n.v in spusti -1.049 m.n.v. Prav tako pa je neserijski zaradi tega, ker je omejitev samo na 200 udeležencev. Do marca nas je bilo prijavljenih le še 82, po marcu odpoved več ni možna. Naj najprej omenim, da je bil edini cilj samo priti čez cilj in triatlon uspešno zaključiti, samo ostati ne nekje sredi poti. Spomladi sem imel pobožne želje, da bi bilo lepo če bi ga lahko zaključil še po svetlem, torej nekje okoli 22ure, po dodatnih analizah in preračunavanjih in upoštevanjem najrazličnejših vplivov sem hitro ugotovil, da to ne bo možno, zato je bil edini cilj sam CILJ. No in pride ta 26.6., sobota zgodaj zjutraj, štart se je začel ob 4:30 uri, pričetek plavanja v temi, obvezna uporaba neoprena, najprej dobrih 100 m navzgor, nato 2 km navzdol in nato še 1,7 km proti toku do cilja. Voda je bila zame največja neznanka in hkrati straho spoštovanje. Zaradi Corona leta so bili bazeni praktično za rekreativne plavalce celo zimo do marca praktično zaprti. Tako sem prvo plavanje naredil praktično spomladi, treningov ni bilo veliko, sem pa videl, da je moč v vodi še ostala, le hitrost plavanja je bila manjša, kar me je pomirilo. Pričakovana temperatura Mure je bila nekje 14 C, zaradi toplejših prejšnjih dveh tednov se je povzpela na 17C, kar je pomenilo bistveno olajšano plavanje, v vodi sem se odlično počutil. Torej 4:30 se znajdem v vodi, štart je točen, saj se je končni cut off na cilju točno ob polnoči, po začetni gužvi ob plavanju, se skupina hitro razpotegne. Plavati si moral čisto ob desnem bregu, za preboj prve boje zaradi toka reke moral iti še malo višje, da si ob prehodu na levo stran uspešno šel mimo boje, ter da te ni potegnalo nižje po reki. Po uspešnem prehodu in plavanju po reki navzdol po nekaj minutah ugotovim, da so me določeni, ki so bili na samem začetku za mano prehiteli, hitro tudi ugotovim zakaj in se pridružim drugi skupini, ki plava na sredini. Plavanje v vodi sem vseskozi nadzoroval, pustil sem, da so se drugi malo med sabo kloftali v vodi, jaz pa lepo mirno za njimi in pazil na moči za plavanje navzgor. Evo pridem do obrata, pogled iz vode, oh kje je šele most, blizu katerega je bil tudi cilj. Vendar gre, obrečna bregova moč toka umirita in plavanje navzgor mi je šlo dobro, pridem do cilja in sem že zunaj. Uspešno preživim največjo neznanko plavanje in iz mene pade kamen. Pogledam proti menjalnem prostoru, in vidim, da je še dosti kolesov v menjalnem prostoru, nič mi ni bilo jasno. Vprašam Aleša, da očitno nisem zaden, ter kolk je sploh ura? Hitro odgovori 5:45, ter da je bil šokiran, da sem prišel že iz vode že po 1:15, napovedan plan je bil 1:45. Seveda, zame tudi pozitiven šok, profitirali smo pol ure več. Ta novica mi je nabila energije do plafona. Komaj sem čakal, da se preoblečem in skočim na kolo. Evo poženem, čez prvo rdečo luč direktno na glavno cesto in gremo v akcijo. Pri del poti, nekje do Kolfacha mi je pisan na kožo, ravnina z majhnimi vzponi in spusti, na polno so delale ročke, hitrost je bil vseskozi čez 35 km/h ob nizkem pulzu, kar je seveda pomenilo, da sem se prebijal hitreje kot sem pa pričakoval. Pridem do prvega klanca Gaberl, ki leži na 1545 m, analiza iz Strave mi pove, da je povprečni naklon nekje 5%, torej manj od naše Rogle, kljub temu se ga lotil zelo kontrolirano. Nizek pulz in šparaj moč za zadnjega, ter za tek. Posledično sem imel čas napisati, kaj potrebujem na naslednjem postanku. Prvega lepo prebijem, v mislih sem že na naslednjih dveh, z zadnjim se niti nisem hotel ukvarjati. Kolesarjenje gre zelo dobro opravim z naslednjima vrhoma Hochegg (1.341 v.m.) in Kamersberg (1.100 v.m.). Pridem do zadnjega postanka pred Solkpassom, support team je sedaj v polni sestavi, pridružijo se še otroci, energija na vrhuncu, navijanje muzika…pristopi članica organizatorjev in pove, da imam najboljšo Support ekipo, ter da kaj takšnega še ni videla…evo poberem zadnje zaloge za na vrh in gremo v Solkpass na 1.790 v.m.. Zadnji vzpon je namenski in izločilni, da te skuri do konca, ne moreš ga naredi počasi in na izi, gre samo gor, in ti pobira vse preostale moči, v zadnjem delu se velikost naklona na momente naraste na 20%, zadnjih kilometri pa gredo nekje na povprečnih 13%. V čisto zadnjem delu sem želel biti čisto sam, sam in hrib, rabiš mi da zdelaš. Evo z zadnjimi močmi pridem do vrha, iztrošenost popolna. Sledi 20 km spusta, in komaj pridem k sebi do menjalnega prostora. Bike routa je najlepša kar sem jih od vozil. Ura je 14 in že sem v zadnjem menjalnem prostoru, vsaj 2 uri prej kot smo pričakovali, kar je todi support teamu povzročilo nekaj stresa 😊, hkrati pa nam da veselje, saj je časa več kot dost da pridemo do cilja. Opravimo slikanja, smeh, policaji nam odstopijo parkiranje avtov ob njihovem vozilu in pojejo na naše avsenike, ne verjameš če ne vidiš. V menjalnem prostoru me prehiti sotekmovalec, ki sem ga prehitel že ne vem kje v Solkpassu, le kam se mu tako mudi, saj ga čaka še 44 km? in vsaj 6 ur aktivnosti 😊. To so stvari, ki jih pač ne razumem, prideš delaš 16-18 ur in se ti mudi za vsako minuto, zakaj že. Za med prvih 10 profijev tako nismo, za ostala mesta je pa tako vseeno ali si 5 spredi, ali 5 zadaj, joj joj joj. Oddelaj lepo, vmes se poskušaj pa imeti kolikor se le da fajn. Poberemo stvari in pričnemo s tekom, ob sebi sedaj vsi 4 supporterji, da me hrabrijo celotni trail del. Hvala vam. Po cca. 5 km prvi večji hrbi, prehitimo ubežnika, nato nadaljujemo z normalnim tempom. Sonce pripeka na polno, nekaj še pojem in pijem. Vročina iz ceste in peska je bila zares ubijalska, sence ni, imel sem občutek da še bolj kot leta 2018 na Beogradskem maratonu, tempo teka začne padati, želodec sem mi obrača od sladkobe, jest več ne morem. V glavi sem imel samo, da se zopet ponavlja zadnji del Švice. Telo rabi hidrate, jem na silo, po pol banane. Vendar opažam, dohitel nas ni še nobeden, prehiteli pa smo že dva. Zavem se, da pogoji niso standardni, kuri čisto vse, praktično nihče več ne more. Nekje na koncu ravninskega dela (okoli 20 km), Aleš sprejme odločitev, da se nam pridruži na točki, od koder je obvezno potreben. Zame najboljša odločitev na tekmi, kar jih je lahko sprejel, preveč je na kocki in vsi dobro vemo, da njemu vročina najmanj ustreza, prav tako mora pazit še name v zadnjem gorskem delu. Gre pripravit skupni nahrbtnik zame in zanj, s tem sem v zadnjem delu nosil s seboj samo en bidon z vodo, kar mi je dodatno olajšalo delo. Mi nadaljujemo po vročini, zame bližnjic ni. Zapaše mi pivo, ker alkoholnega seveda ne smem, brezalkoholnega pa na pumpi ni, mi gre ekipa 7 km stran v trgovino po brezalkoholnega, to je pa bila druga najboljša odločitev. Enega spijem na mah, drugega in tretjega še kasneje, sladkoba in slabost v želodu hitro popustita, hkrati dobim še prepotrebno hidracijo, zopet pride moč. Pridemo do Silberkarklamma na 28 km, uradna točka od koder je obvezen supporter, stanje na točki malo kaotično, vsi ležijo, na desni strani na kapalno priklopljen tekač, ki ga nismo uspeli ujeti v zadnjih km (dečko je zaključil), po poti se nazaj vrača tekač, očitno je bil skurjen preveč, da bi opravil zadnjih 14 km in 900 v.m., (najverjetneje je odstopil). Gremo, pot nadaljujemo, vročina popusti in na ravnini tečem bolje kot pri 15 km, borbamo naprej. Pridemo, do zadnje točke, noge mažemo z magnezijem, vzamemo vse kar potrebujemo. In glej ga zlomka prihiti še majstor, ki smo ga danes že dvakrat prehiteli, ob njemu pa neumorna žena, očitna gorska tekačica. Imel sem občutek, da bi on rad končal, ona pa bi pregriznala drevo če bi bilo treba. Enostavno nebi bilo pošteno, da je danes pred mano, torej poženemo. Bacota začnejo grabiti krči, Mojca kolegialno gre zraven njega, čeprav je imela še največ proste energije od vseh. Ekipa se razide. Aleš spočit in z dolgimi nogami narekuje tempo, spodbujam ga naj ne popušča, če bo čas jih počakava na Sudwandhutte od koder bova imela pregled nad zadnjih in seveda najhujšim vzponom. Vzpon nad Sudwand Hutte je bil seveda spet namenski, lahko bi pot zaključili po cesti v cilju, ki je malo nižje in na cca. 42 km kot uradni maraton, ampak ne potrebno je iti še levo in okoli, v orng breg na kočo, da te ponovno skuri do konca. Prideva na kočo, z majhnim zaostankom nas dohiteva mlajša skupina, odločim se, da jih spustim mimo, počakava Spomenko naredimo skupno sliko in pogledamo situacijo kakšno je stanje na klancu. Majstor z ženo že prehiti Bacota in Mojca, mesta mu nisem želel prepustiti, zato nadaljujemo in po rahlem spustu še cca. 2 km do cilja, vmes dvakrat tečemo še po snegu, pazimo, da nas ne odnese. Zaslišimo zvonjenje, žvižge in navijanje, vemo, da nam je uspelo in lepo prispemo v cilj. Ura je pol devet, končni čas 16 ur in 7 minut, kar je 3,5 h pred zaključkom in 1,5 ure pred pobožnim ciljem, ter zadostuje za končno 20 mesto. Malo kasneje se nam pridružita še Baco in Mojca. Uvrstitev mi kot mesto ne pomeni kaj (5 mest gor ali dol, saj je vseeno), sem pa res želel biti pred tistim sotekmovalcem 😊. Pomembno je da sem Austria eXtrem triathlon obdelal in spravil pod streho, ter prišel v CILJ, ter da sem se pri tem imel res zelo fajn. Še enkrat hvala celotni Support Ekipi (Karina Kotnik, Aleš in Jovita Kovač, Mojca in Ferdo Krošel, Hitri polž G., Lidija Petrič, Spomenka Vodopivec in Sebastjan Martič), brez vas bi mi res bilo mnogo, mnogo težje. Bili ste res najboljši support team. Osebno sem dosegel svoj plafon, kaj več ne želim, želim le to vzdrževati. Družina je še vedno na prvem mestu, nato služba, ter prijatelji. Na pivo še vedno grem zelo rad. Tako kot je mi sedaj več kot ustreza in bo tudi vnaprej. Zaradi drugih obveznosti v letu 2022 ne bom imel časa se kaj podobnega lotiti, za leto 2023 pa verjetno še pade kak drugi po Evropi, sem hitro ugotovil, da jih je še kar nekaj zelo lepih. Ter še zaključek, nikoli ni idealno, nikol ni pravi čas, ter nikoli nisi tako pripravljen kot si želiš, izgovori, da bo drugo leto bolje, ter da boš imel več časa nimajo podlage, saj bo drugo leto enako, le da bo nekaj drugega zaradi česar ne boš mogel narediti tistega kar si želiš. Je tako kot je, če izkoristiš čas, trdo delaš in verjameš vase potem je potrebno izkoristiti vsako priložnost, ki se ti ponudi in poskusit srečo na terenu, meni se je ta priložnost ponudila v letošnjem letu in izkoristil sem jo.