Vzdržljivostno kolesarjenje se pojavlja v več oblikah in ga zato težko definiramo. V splošnem pa pojem predstavlja dolgotrajno kolesarjenje v aerobnem območju in ga je v takšni ali drugačni obliki zagotovo preizkusil že vsak kolesar z nekaj kilometrine. Bodisi ko je sam ali s prijatelji neprekinjeno kolesaril nekaj ur, bodisi ko se je udeležil daljšega kolesarskega maratona.

V organizirani obliki je vzdržljivostno kolesarjenje na voljo tudi v obliki brevetov (tudi Audax in Randonneuring), kjer je potrebno v omejenem času prevoziti zadano traso, katerih dolžine se začnejo pri 200 km, lahko pa so tudi daljše od 1000 km.

V tekmovalnem smislu pa obstajajo dirke, kjer je potrebno v čim krajšem času prekolesariti določeno traso, ki je tipično daljša od 1000 km. Primer takih dirk so DOS, 1000.si, Dirka okoli Avstrije, RAAM…

Še bolj priljubljene med udeleženci pa so dirke, kjer je potrebno v določenem času prevoziti čim daljšo razdaljo na varovani krožni progi. Dolžina proge na takšnih dogodkih je tipično med 3 km in 30 km, časovne omejitve pa so po navadi 6 ur, 12 ur in 24 ur. Takih dirk je v Evropi na voljo precej. Sam sem se v preteklosti udeležil sledečih tekem: Slo24ultra, CroUltra, 24h Radmarathon Grieskirchen, 24h Hitzendorf Radtrophy, 24h Ultraradchallenge Kaindorf. V Sloveniji pa obstaja še nekaj bolj neformalnih 12 in 24 urnih dogodkov brez uradnega merjenja razdalje, kot so 24 ur Martnice in 12 urna kolesarjenja v Črnomlju, v Šmarjeti in v Gorenji vasi.

Tak format dirk mi je ljubši, saj lahko tekmovalec kolesari in počiva, kakor mu to ustreza. Same dirke pa se odvijajo po manj prometnih cestah, ki so večinoma varovane s strani prostovoljcev in posledično varnejše od ostalih omenjenih oblik vzdržljivostnega kolesarjenja.