Triatlon iron man – Rado Sodin







Oddelaj lepo, vmes se poskušaj pa imeti kolikor se le da fajn. Poberemo stvari in pričnemo s tekom, ob sebi sedaj vsi 4 supporterji, da me hrabrijo celotni trail del. Hvala vam. Po cca. 5 km prvi večji hrbi, prehitimo ubežnika, nato nadaljujemo z normalnim tempom. Sonce pripeka na polno, nekaj še pojem in pijem. Vročina iz ceste in peska je bila zares ubijalska, sence ni, imel sem občutek da še bolj kot leta 2018 na Beogradskem maratonu, tempo teka začne padati, želodec sem mi obrača od sladkobe, jest več ne morem. V glavi sem imel samo, da se zopet ponavlja zadnji del Švice.
Telo rabi hidrate, jem na silo, po pol banane. Vendar opažam, dohitel nas ni še nobeden, prehiteli pa smo že dva. Zavem se, da pogoji niso standardni, kuri čisto vse, praktično nihče več ne more. Nekje na koncu ravninskega dela (okoli 20 km), Aleš sprejme odločitev, da se nam pridruži na točki, od koder je obvezno potreben. Zame najboljša odločitev na tekmi, kar jih je lahko sprejel, preveč je na kocki in vsi dobro vemo, da njemu vročina najmanj ustreza, prav tako mora pazit še name v zadnjem gorskem delu. Gre pripravit skupni nahrbtnik zame in zanj, s tem sem v zadnjem delu nosil s seboj samo en bidon z vodo, kar mi je dodatno olajšalo delo. Mi nadaljujemo po vročini, zame bližnjic ni. Zapaše mi pivo, ker alkoholnega seveda ne smem, brezalkoholnega pa na pumpi ni, mi gre ekipa 7 km stran v trgovino po brezalkoholnega, to je pa bila druga najboljša odločitev. Enega spijem na mah, drugega in tretjega še kasneje, sladkoba in slabost v želodu hitro popustita, hkrati dobim še prepotrebno hidracijo, zopet pride moč. Pridemo do Silberkarklamma na 28 km, uradna točka od koder je obvezen supporter, stanje na točki malo kaotično, vsi ležijo, na desni strani na kapalno priklopljen tekač, ki ga nismo uspeli ujeti v zadnjih km (dečko je zaključil), po poti se nazaj vrača tekač, očitno je bil skurjen preveč, da bi opravil zadnjih 14 km in 900 v.m., (najverjetneje je odstopil).

