V 24 urah s kolesi do Splita – David Voh
V začetku letošnjega koledarskega leta, ko smo brisali prah s koles in čakali na otvoritev kolesarske sezone, se je Andražu Mlakerju porodila divja zamisel. S kolesi v Split v enem dnevu. Dobro, s kolesi v Split že, sem pomislil. A v 24 urah? Zamisel resda nora, a še vedno ne toliko, da bi bila neizvedljiva.
In prav to je tisto, kar imamo kolesarji radi. Prav iz tovrstnih izzivov se v nas prebudijo prvinski vzgibi, preko katerih se dokazujemo in premagujemo napore. Ni bilo treba dolgo čakati na prve izzivalce. Osem se nas je nabralo, ob zgoraj omenjenem še Mitja Leskovar, Tilen Korošec, Uroš Očko, Bruno Simčič, Boštjan Krajcar, Rado Sodin in David Voh. Vsi po vrsti iz Kolesarskega kluba Rogla, v katerem so letos poskrbeli za pravi razmah tega športa v naših krajih. Eva Slivečka, Tina Braček in Leon Cugmas so se prijazno ponudili za spremljevalce in tako je bila ekipa sestavljena. Tudi datuma nismo dolgo izbirali. Na majsko polno luno, smo bili enotni, na koledarju pa obkrožili 27. maj. Sledila je naporna kolesarska pomlad, v kateri smo nabirali prepotrebne kilometre z mislimi, usmerjenimi samo v eno smer – proti biseru srednje Dalmacije. Do konca maja so jih najbolj pridni nabrali pet tisoč. Split bo naš. V to smo verjeli vsi od prvega do zadnjega. Še nekaj logističnih sestankov je »padlo« vmes in zadnji četrtek v maju je bil pred vrati. A dan pred startom prvi šok – vreme je imelo z nami drugačne načrte, zato smo start prestavili v zgodnje ure petkovega jutra. Nekaj minut čez tretjo pa je končno šlo zares. Pot nas je peljala skozi Celje, Laško, Zidani Most, Sevnico, Krško in Brežice do mejnega prehoda Slovenska vas. Brez postanka kakor tudi brez težav. A sledile so ceste južnih sosedov, ki z nami le niso bile tako usmiljene kot domače. Kot bi želele sporočiti, da smo tu samo gostje. Sledili so počena napera, strgana pletenica za menjalnik, težave z mišicami in blažji padec. A smo bili pripravljeni tudi na to. S kakšnim postankom več, z zadostno rezervno opremo, odlično podporno ekipo in predvsem pregovorno pohorsko trmo smo prebrodili težave in se prek Karlovca, Slunja, Plitvic, Udbine, Gračaca, Knina in Sinja po 23 urah znašli tam, kamor smo v mislih zapeljali že mesece prej.
A za razliko od njihovih cest so nam bili Hrvati naklonjeni. Številni vzkliki navdušenja in odobravanja, bučni aplavzi podpore, za zaključek pa še nenačrtovano avtomobilsko spremstvo dveh domačinov do splitske Rive. Obvezna penina na cilju, objemi in obrazi, ki so povedali več kot tisoč besed. A kot pravijo – dosežki, ki pridejo zlahka, nimajo prave vrednosti. In če je Andraž že začel, je bilo prav, da tudi zaključi. Za piko na i smo z njegove strani prejeli še spominske medalje. Riva je v preteklosti dočakala velike šampione, kot so bili Goran Ivanišević, košarkarji Jugoplastike ali srebrna hrvaška nogometna reprezentanca iz leta 2018. Tokrat je na nepozabno sobotno jutro dočakala tudi nas. In bili smo, verjeli ali ne, enako srečni.